S triciklom od Vancouvra do Toronta
od aprila do septembra 2012, 7.000 km
Nekaj utrinkov z nepozabnega potepanja čes ameriško celino
Ameriška celina me je že od mladih nog privlačila. Morda zaradi Karla Maya in njegovega Winetouja, kaj vem. Dosti zgodb sem slišal od dedkov in babic, ki so še za časa stare Avstrije hodili čez Veliko lužo s trebuhom za kruhom.
Prva prilika, da vidim Ameriko v živo, se mi je ponudila pred petnajstimi leti, ko smo trije bivši šošolci šli obiskat prijatelja, ki si je ustvaril dom blizu Toronta. Lepo nas je sprejel in nam razkazal mnoge znamenitosti v vzhodnih državah ZDA in provincah Kanade. Vse je bilo odlično pripravljeno in časovno vsklajeno in rezervirano, spanje v hotelih., večerja ob tej uri, zajtrk do te ure, razni ogledi takrat in tam. Brezhibno! Toda ...
Vsi ljudje nismo enaki. Zame, ki sem bolj počasne sorte, je bilo preveč vsega naenkrat. Komaj sem sledil dogodkom. Rad bi se kje zadržal po svoje, a so me že priganjali, kaj se obiram, gremo, mudi se!
Tako sem se odločil, da si ogledam Kanado na svoj način, na triciklu. Nekaj izkušenj sem si že nabral pred leti (2008), ko sem s triciklom prevozil 6000 km dolgo razdaljo od Floride do Kalifornije ( razpotja.blogspot.com ).
Tokrat sem sklenil prepotovati vsaj del Kanade po čezkanadski poti (Trans Canada Trail), ki pa je še v nastajanju, namenjena pa je pešcem in kolesarjem, ponekod se lahko vozite s čolnom ali jahate na konju.
Če imate s seboj spalno vrečo in pribor za kuhanje, postanete popolnoma svobodni in neodvisni. Nihče vas ne priganja. Kjer vas doleti noč, tam prespite. Potujete brez načrta. Kajti pri načrtih se vedno kaj zalomi in ste razočarani, če ne gre tako, kot ste si bili zamislili.
Na pot!
v Mariboru sem tricikel pripravil za daljše potovanje po brezpotjih. Do Gradca ga je na prikolici zapeljal prijatelj Ivan, nakar je sledil kratek polet v Frankfurt in nekoliko daljši, deseturni let na zahod Kanade, v Vancouver.
Britanska Kolumbija, april - maj 2012
Obisk pri sorodnikih, srečanje z medvedom
V letališkem vrvežu sem opravil vse formalnosti in pripravil prtljago in kolo za pot. Že prvo noč sem hotel preskusiti, kako se obnese spanje na prostem. Noč me je dohitela že v bližini letališča. Zavil sem s ceste na zaraščen kolovoz in si v visoki travi postlal ležišče nedaleč od letališke ograje.
Drugo jutro sem se podal v mesto Vancouver po lepih kolesarskih stezah in cestah, kjer si avtomobili delijo vozne površine s kolesarji. Pravo nasprotje kolesarskim razmeram v Sloveniji, kjer so kratkovidni načrtovalci, zrinili kolesarje s cest na pločnike.
Na otoku Vancouver, ki je večji od Slovenije, sem želel obiskati ženino teto, ki živi v mestu Port Alberni v notranjosti otoka. Do Nanaima vozi trajekt slabi dve uri. V tem otoškem pristanišču sem opravil nekaj nakupov, ko pa sem hotel kreniti naprej proti 70 km oddaljenemu Port Alberniju, je pričelo deževati. Nisem vedel, kaj naj storim in sem nekaj časa vedril pod napuščem upravne zgradbe marine. Ker ni nehalo rositi, sem se kar tam ulegel in pokril s ponjavo. Zjutraj me je nekdo pocukal, češ, kaj delam tukaj. Hotel sem se umakniti pa mi je možakar še nekaj rekel in odšel. Hitro se je vrnil in mi izročil ključe od sanitarij, kjer se lahko umijem, operem perilo v pralnem stroju, ki je notri za delavce marine, skuham kavo. Ko je hotel oditi po opravkih, sem ga vprašal, komu naj vrnem ključe. Kar v pisemski nabiralnik v vratih ga vrzite, je odvrnil. To je bilo prvo srečanje s prijaznimi ljudmi. Ne bo časa, da bi opisal vse, toda kamorkoli me je v kasnejših mesecih zanesla pot, sem naletel na ljudi s širokim srcem in posluhom za popotnika.
Do Port Albernija sem potoval en teden. Triindevetdesetletna teta Slavka, ki živi v domu za ostarele, me najprej ni spoznala. Ko pa se me je spomnila, je bila zelo vesela. Pri njenem sinu Nilčiju in ženi Veldi sem ostal tri dni in sta lepo poskrbela zame.
Šotor: da ali ne? Na podlagi enotedenskega spanja na prostem, sem ugotovil, da šotora v resnici ne potrebujem, kajti na prtljažniku zavzema dosti prostora, je še kar težak, če greš vsak dan naprej pa imaš pa dosti dela zvečer s postavljanjem in zjutraj s pospravljanjem. Toda glavni razlog, da šotor ni primeren je ta, da ga ne smeš kjerkoli postaviti. Kampiranje prepovedano in podobni napisi. Tako sem šotor in nekaj odvečne opreme poslal domov.
Tetin sin Nilči, ki je že od mladih nog tukaj, me je poučil, kako naj se vedem, če bom naletel na medveda, kajti namenil sem se bil napotiti proti jugu otoka skozi gozdove po stranskih poteh. Rad bi se pri jezeru Cowichan priključil transkanadski poti za kolesarje in pešce. Tretji dan, ko sem se vozil po občasno zaraščenem kolovozu, sem ga zagledal. Medved je hlačal je proti meni in me ni videl. Ker je bila črna zverina vedno bliže, sem se ustrašil in pričel nekaj kričati. Tako so mi rekli, da moraš biti glasen. No, moje kričanje je menda zaleglo, ustavil se je, me pogledal in zatem izginil v grmovje.
Z medvedom sem se dosti kasneje srečal še trikrat, dvakrat na kontinentu v Britanski Kolumbiji in enkrat v Montani. Razen strahu ni bilo hujših posledic.
Victoria je lepo mesto. Je tudi glavno mesto province Britanska Kolumbija. Raj za kolesarje. Nisem mogel verjeti svojim očem: hitra kolesarska pot do Sidneya ima pri prečkanju cest na nekaterih mestih absolutno prednost, znak stop za avtomobile!
celino sem se vrnil s trajektom, ki vozi iz Sidneya v Tsawassen. Proti vzhodu sem se do mesta Hope vozil večinoma po čezkanadski avtocesti št. 1, po njej je kolesarjem dovoljeno voziti. Tukaj sem se usmeril proti jugu skozi naravni park Manning do višine 1300 m nad morjem. Pri spustu v dolino so bili proti Princetonu tako hudi klanci, da mi je popustila leva zavora. Tukaj sem spet naletel na čezkanadsko pot za kolesarje in pričel voziti po njej. Na spanje na prostem sem se že kar navadil. Po treh nočitvah na samem in ponovnem srečanju z medvedom sem naletel na počitniško naselje in dosti motoristov na štirikolesnikih, ki ob vikendih hodijo sem vozit po razritih kolovozih.
V Pentictonu si mi na servisu popravili zavoro, potem pa sem se usmeril proti jugu do mesta Osoyoss, blizu meje ZDA. Prespal sem kar na pokopališču, drugo jutro pa sem se nenadoma odločil, da skočim še malo v Ameriko.
Washington, maj 2012
Skozi indijanski rezervat
Prestop meje je bil kar birokratski. Zaslišanje v pisarni. Kam sem namenjen, koliko imam denarja, prstni odtisi. Kot da me imajo za terorista. Posledice datuma 9/11. Ker sem brez vize, smem ostati v ZDA le tri mesece in niti dneva več, so mi zabičali. Zaradi te omejitve sem moral kasneje prilagoditi smer potovanja nazaj proti Kanadi, tam namreč lahko ostaneš kot turist brez vize šest mesecev.
Kmalu sem se znašel v indijanskem rezervatu. Pokrajina je tod lepa, zemlja pa suha in nerodovitna. Pri osvajanju Divjega zahoda so si beli priseljenci prisvojili rodovitna območja Indijancem pa prepustili to puščavo. Kasneje sem se vozil še skozi številne rezervate, a je bila vedno in povsod ista pesem.
Prespal sem na indijanskem obrežju reke Columbia, noč kasneje pa ob jezu hidroelektrarne Coulee Dam, odprl jo je sam predsednik Roosevelt leta 1933. Do mesta Spokane sem prišel v dveh dneh. Kolesar Andrei, ki sem ga srečal na cesti, me je povabil domov in sem prespal v njegovi garaži. Po poklicu je specialist za programsko opremo, v službi pa je v mestu Washington na vzhodu s triurnim časovnim zamikom, z nadrejenimi komunicira na daljavo preko računalnika. Z delom prične že ob šesti uri, da je lahko udeležen na sestankih s tistimi, ki na vzhodu začnejo ob devetih.
Idaho, junij 2012
Med brezdomci
Do mesta Coeur d’Alene je speljana lepa kolesarska pot. Tukaj mi je domačin Joe, ki sem ga vprašal za nasvet, pokazal, kje lahko na skritem prespim v zavetju grmovja ob parku. Ker je ponoči deževalo, me je prišel zjutraj obiskat in me vodil do ustanove, kjer se hranijo brezdomci. Na voljo imajo brezplačno kuhinjo, pralni in sušilni stroj, intermet. Ko so prijazni obiskovalci te kuhinje zvedeli, da nameravan iti v Montano in čez Skalno gorovje, mi je eden dal svoj šal, drugi pa rokavice. Hvala, Joe!
Dolina ob istoimenski čudoviti reki Coeur d’Alene je bila nekoč polna rudnikov srebra, zlata, cinka, ki pa so razen enega v Mulanu vsi opuščeni. Na pohodu sta letni in zimski turizem. Na stare čase nas opozarjajo številni muzeji in opozorilne table ob kolesarski poti, ki je speljana po opuščeni železniški progi in je v celoti asfaltirana. Napisi opozarjajo, da kopanje v reki odsvetujejo, ker je še vedno polna strupenih izcedkov z ogromnih kupov jalovine iz bivših rudnikov.
S panojev tudi zvem, da je leta 1910 besnel v tej dolini strahovit požar, ki se je ražširil dotod iz Kanade. Pol prebivalstva so uspeli evakuirati z vlakom v zadnjem trenutku proti Spokanu, druge pa v Missoulo v Montani.
Na počivališču me je dohitela mlada nemška družina, na otovorjenih kolesih. Nič posebnega, če ne bi mladi mož vlekel prikolico, v kateri je ležala enoletna Lyn. Kam so namenjeni? Na Aljasko! Torej le nisem samo jaz tak norec, ki rine s kolesom v neznano.
V Mulanu me je Jeff s štirikolesnim motorjem zapeljal do razgledne točke na hribu in mi šel pokazat zanimiv muzej, kako so nekoč tukaj živeli. Do meje z Montano je bilo še devet milj in da bi mi prihranil dolg vzpon, me je s poltovornim avtom potegnil do mejnega prelaza na grebenu.
Montana, junij 2012
Čez Skalno gorovje
Ta greben, ki je na višini 4860 čevljev, loči Idaho od Montane. Sledil je spust ob žuboreči reki proti dolinam in razgibanim planotam na višino 1000 m. Prenočeval sem kar na počivališčih za tovornjakarje, kjer so na voljo sanitarije in voda. Nočna neurja sem za silo prestal z držanjem ponjav, da jih ni odnesel veter. V tem času je bilo vreme tukaj zelo nestanovitno. Premočen in prezebel sem se ustavil v naselju St. Regis, da bi morda našel streho nad glavo. Turistična pisarna in knjižnica sta bili že zaprti. V sosednjo leseno stavbo so občasno prihajali in odhajali posamezniki. Naredil sem se neumnega in še jaz zavil noter. Za mizo so sedele tri ženske. Iščem dva kvadratna metra suhe površine, kjer bi lahko sprespal, sem jim pojasnil, ko so me zvedavo pogledale. Tukaj imamo volitve, so povedale. Za mojo stisko pa je slišal edini vol ivec, stopil je k meni in rekel, da lahko prespim pri njem v prazni a popolnoma opremljeni stari hiši, kjer je prej živel z bratoma. Sledil sem mu tja, na razpolago mi je dal poln hladilnik, kuhinjo, kopalnico, pralni stroj. Ko je Jim odšel, sem ostal sam v hiši in sem se lepo razkomotil, nebesa! Ko pa je bratova žena kasneje zvedela, da imajo tujca v hiši, mi je prišla povedat, da moram hišo zapustiti. Moj dobrotnik Jim, ki je prišel za njo, me je potem odpeljal na svoj novi dom na lepi lokaciji na vzpetini ob robu gozda. Žena Carla mi je pripravila večerjo in zjutraj zajtrk, prespal sem na kavču v zakurjeni sobi. Povsod se najdejo dobri ljudje!
Prostor mi ne dovoljuje, da bi podrobneje opisal drobna doživetja na poti skozi indijanski rezervat Flathead. Lepa pokrajina, na desni strani pa me je spremljala mogočna veriga neprehodnega Skalnega gorovja. Le kako bom prišel čez? Skozi kraje Arlee, Polson, Bigfork in Kalispell sem prodiral proti severu. Obiskal sem čudovit narodni park Glacier, se četrtič srečal z medvedom, med potjo imel opravka s prijaznimi reševalci in policijo. Na drugo stran gorovja sem se najprej mislil podati čez 2100 m visoki Loganov prelaz, a je bila zaradi snežnih zametov cesta čezenj še zaprta. Tako sem se vrnil nazaj v West Glacier in pričel potiskati pedale v občasnem dežju po cesti št. 2 proti nekoliko nižjemu prelazu St. Maria, ki je na podobni višini kot naš Vršič. Za ta prelaz so Indijanci že dogo vedeli in so ga tudi uporabljali, je najnižji možni prelaz čez Skalno gorovje. Čezenj je sedaj speljana dvotirna železniška proga
Vreme se je uneslo in užival sem v lepih razgledih na zasnežene vršake. Na razvodju stoji tudi spominsko obeležje, da je tod pred vojno mudil že prej omenjeni predsednik Roosewelt.
Če je zahodna stran Skalnega gorovja poraščena z gozdovi, bi človek pričakoval, da bo tako tudi na vzhodni strani. Ne, tu se začne prerija. Neskončna, skraja še rahlo razgibana, nato pa vedno bolj ravna pokrajina brez drevja. Več ali manj sama suha trava, kamorkoli se ozreš. Kar malo sem se ustrašil. Ali me čaka mesece dolgo potovanje skozi to enoličnost?
Browning je središče indijanskega rezervata Blackfeet. Ogledal sem si njihov muzej in se pogovarjal z domačimi staroselci. Prijazno žensko Loanelo, ki ima indijansko ime Žena, ki vedno poje, sem vprašal, kako bi raje živela, tako kot sedaj, ko ima avto, televizijo in samopostrežno trgovino pred nosom, ali bi raje bivala tako kot so živeli Indijanci pred stoletji? Brez oklevanja je odgovorila: raje bi živela tako kot so živeli njeni predniki!
Nazaj v Kanado. Alberta, junij 2012
Lethbridge, neurje v Burkettu
Po stranskih cestah, tudi makadamskih, sem se približal majhnemu mejnemu prehodu Del Bonita. Pričakoval sem zopet zaslišanje in kopico vprašanj. Toda mlad kanadski carinik me je pozdravil z odprtimi rokami rekoč samo: Welcome to Canada! in me pustil naprej.
Zanimivo je bilo prenočevanje ob reki Milk River, pa pot proti večjemu mestu Lethbridge, kjer sta varnostnika pazila na moj tricikel, ko sem šel po nakupih.
Proti vzhodu sem zavil na cesto št. 3, po njej sem se že vozil maja v Britanski Kolumbiji, ko sem zaradi klancev prežgal zavore, sedaj pa se leno vleče skozi neskončno ravnino. Kamorkoli se ozreš, sama polja, in velike farme z žitnimi silosi, elektrarne na veter, umetno namakanje. Če v daljavi le zagledaš kakšno gručo dreves, so le-ta umetno posajena za zavetje farmskim hišam.
Naj omenim še zanimiv dogodek, ki priča o dobrih ljudeh.
Proti večeru sem se vozil po ravni cesti, ki gre vzporedno z železnico in oči sem obračal levo in desno iščoč kaj primernega za prenočitev na prostem. Težko, saj ni nikjer kašnega grma kamor bi se lahko skril. Pa na lepem zagledam čisto na samem zapuščen paviljonček z šesterokotno streho. Vrnil sem se nazaj, da bi našel pot do njega. Po kolovozu je nekaj časa šlo, potem sem moral tricikel vleči po veliki travi. Zvlekel sem ga pod streho in si pripravil na betonskih tleh ležišče ter skuhal večerjo. Ko sem legel spat, je pričelo rahlo rositi. Imenitno! Zunaj pada dež, jaz pa lepo pod streho in poslušam škrebljanje na strehi. Toda, ne hvali dneva pred večerom!
Kmalu je začel pihati rahel veter, ki je postajal vse močnejši. Preden sem se zavedel, je moj domek doseglo silovito neurje, da nisem imel časa stvari pospraviti in zaščititi. Ponjavo je zračni vrtinec, pomešan z dežjem, dvignil in zadnji trenutek sem jo ujel, da je ni odneslo neznano kam. Z obema rokama sem delno pokrit kleče vztrajal na tleh, da je bila ujma mimo. Kakor hitro je prišla tako je tudi odšla. Naenkrat je bilo vse mirno, na tleh pa vse v lužah, mokro in premešano. Spalno vrečo sem ožel in nekako preždel do jutra.
Ko se je zdanilo sem mokre stvari pričel sušiti na leseni ograji.
Pa sem opazil, da je s ceste zavil proti paviljonu osebni avto. No, zdaj me bodo od tu pregnali, morda sem na privatni posesti brez dovoljenja, sem si mislil.
Ven je stopila ženska in ker je bilo kolovoza konec, se je po visoki travi peš približevala paviljončku. V eni roki je imela vrečko, v drugi pa termos skodelico. Prinesla sem vam toplega čaja in nekaj sladkega za prigrizniti, je rekla. Začudeno sem jo gledal. Zame? Zakaj?
Pa mi je pojasnila: doma sem iz bljižnjega kraja Burkett. Sinoči sem se peljala tod mimo in videla, da nameravate tukaj prenočiti. Ker je ponoči divjalo hudo neurje, sem se spomnila na vas in vam to prinesla, da se malo ogrejete. Bil sem tako ganjen, da so mi prišle solze v oči in sem komaj izdavil nekaj besed v zahvalo. Ko je zlata Penny hotela oditi, sem jo prosil, če jo lahko slikam. Pa ni hotela. Na moje vztrajanje je nazadnje le popustila. Kadarkoli pogledam njeno sliko postanem ganjen.
Na tem svetu niso le razbojniki, tatovi, nasilneži, o čemer poročajo časopisi. So tudi dobri ljudje kot je ta Penny.
Saskatchewan, junij-julij 2012
Tednik Tribune
V mestu Medicine Hut sem se pričel voziti po čezkanadski avtocesti št. 1. Ko sem prispel do meje s Saskatchewanom, sem na tihem ugibal, koliko časa bom potreboval, da prevozim to ravninsko deželo. Manitobo sem dosegel po enajstih dnevih, vmes pa se mi je dogajalo marsikaj, tako da mi ni bilo niti za trenutek dolgčas. Hrupne avtoceste sem sem se kmalu naveličal in v kraju Swift Current sem zavil proti jugovzhodu na podeželje. Kakšna sprememba! Kar malo strah me je postalo, ko sem se znašel čisto sam sredi neskončno ravnih, z ravnilom potegnjenih cest. Nikjer žive duše. Čisto sam s seboj. Kaj če se mi kaj zgodi? No, kakšen traktor in avto v celem dnevu le srečaš. Najbolj sem se bal tornadov, ki vihrajo tod. Nek farmar mi je povedal, da mu je pred tednom dni tornado premaknil traktor. Nekaj vrtinčastih zametkov tornada sem videl na lastne oči, a so se pomikali v drugo smer.
Od mnogih zanimivih dogodkov v tej provinci naj omenim, kako me je pes pripeljal do lokalnega časopisa.
Vozil sem po prazni stranski cesti cesti proti Gravelbourgu, kjer živijo večinoma Francozi. Ob meni se je s poltovornim avtom ustavil domačin z bližnje farme, nekaj sva spregovorila in nadaljevala vsak svojo pot. Pa je ob meni začel teči lep črn pes, mislil sem, da je njegov. Se bo že naveličal, sem si mislil. En kilometer, dva, kilometra, pes je še vedno z menoj. Trije kilo metri so že za mano, štirje, pes pa še vedno tukaj. Kako naj se ga rešim? Po petem kilometru sem prisel do neke farme ob cesti in mladi Élise, ki je z motorko kosila travo, potožil, da se ne morem rešiti tega psa. Povabila me je noter. Njen oče je rekel, da tega psa pozna in ga bo zapeljal k lastniku na drugi farmi. Medtem se je ulila ploha, postregli so mi s pijačo in sadjem. povedal sem jim tudi nekaj o mojem potovanju. Lahko prespite tukaj, če bo še naprej deževalo, so predlagali. Pa je kmalu posijalo sonce in hotel sem odriniti naprej. Gospa pa mi je naročila, naj se v Gravelbourgu oglasim pri uredniku časopisa Tribune, da mu je že telefonirala, morda bi bila moja zgodba primerna za objavo.
In res, v tem mestu sem skočil v trgovino po nekaj živil, in ko sem prišel ven, je ob mojem triciklu že stal Paul, urednik tednika Tribune in me čakal. Intervju, povabil me je domov, večerja, spanje na vrtu, zajtrk. Tako sem po zaslugi psa prišel v časopis. Članek pa sem lahko prečital šele, ko sem se vrnil v Slovenijo.
Proti vzhodu sem nadaljeval po zgodovinski cesti Rdečih plaščev.
Manitoba, julij 2012
servis kolesa. gostoljubni rojaki v Winnipegu
Kakor v vzhodnem delu Alberte in Saskatchewan je tudi v Manitobi neskončna ravnina. Polja, kamor seže oko, pašniki, vmes pa občasno polno kimajočih stvor ov za črpanje nafte. Ravnina pa se občasno le zdrami in se prelevi v dolge prerijske valove, ki jih je skozi stoletja oblikovale narava. Vožnja s kolesom se zaradi tega precej upočasni. Dolgim in blagim spustom do kakšnega lenega potoka sledi na drugi strani neskončno dolg položen vzpon, po najdaljšem sem vozil navkreber celo uro! Na nekem dolgem takem spustu sem bil prepozno zagledal, da gre čez cesto opuščena železnička proga. Hud udarec ob prečkanju tirov, zlomil se mi je udobni sedež, a sem ga nekako za silo zvezal skupaj. Ko sem kasneje v Restonu iskal trgovino, se je ob meni ustavila urednica krajevnega časopisa Reston Recorder in me intervjuvala.
Zlomljeni sedež so mi v mestecu Souris uspeli zavariti, mladi Shane je odlično obvladal varjenje tankostenskih cevi iz Cr-Mo jekla.
V Manitobi sem se za nekaj dni ustavil v Winnipegu, tudi zaradi sevisa kolesa, počila mi je nosilna špica (napera), brezplačno mi jo je zamenjal sam prvak v vožnji kolesa BMX.
Obiskal sem sestro znanega mariborskega umetnika, kiparja in pesnika Kokija. Cicina družina me je lepo sprejela, pri njih sem prespal, za popotnico pa so me obilno založili z domačimi dobrotami.
Usmeril sem se proti jugu in tretji dan prispel v mesto Emerson ob ameriški meji.
Severna Dakota, julij 2012
Prijazna Megan
Ker sem imel v potnem listu zeleni listek še od prvega prečkanja ameriške meje, so me brez zapletov spustili naprej. Spet sem se moral navaditi na razdalje, ki so označene v miljah. Prespal sem kar na mizi nadstrešnice na počivališču avtoceste št. 29. Do univerzitetnega mesta Grand Forks je šlo hitro, saj je spet sama ravnina. Noč me je dobila ob obrežju Rdeče reke, ki loči Severno Dakoto od Minnesote.
Zjutraj sem se zbudil v čudovit sončen dan. Toda ....
Pri pospravljanju sem ugotovil, da ne najdem majhne torbice, v kateri sem imel nekaj pomembnih stvari, med njimi tudi bančni ključek securid, dve kartici SD, mobitelovo kartico in kup baterijskih vložkov in drugih malenkosti. Najbolj so me skrbeli podatki na kartici, če bi prišla v neprave roke. Na poti iz Manitobe sem torbico nekje izgubil ali pozabil na kakšnem počivališču, kjer sem prenočeval zadnjih nekaj noči. Kaj storiti? Zapeljal sem se nazaj do turističnega centra v mestu in jim povedal, kaj se mi je zgodilo. Ali lahko po telefonu preverijo, če je kdo našel torbico na počivališču pred Draytonom? Za to mojo stisko je slišala mlada ženska, ki je stal za menoj, da bi kupila nekaj spominkov. Jaz vas lahko zapeljem tja, se je ponudila. Toda do tja je 45 milj (čez 70 km), sem ugovarjal. Nič hudega, danes imam čas, lahko vas zapeljem, je vztrajala. In tako me je ljubezniva Megan zapeljala nazaj. Tricikel sva pustila na dvorišču agencije. Pregledala sva vse možne prostore kjer sem se bil zadrževal, a žal torbice nisva našla. Zaradi mene je opravila skoraj 150 km dolgo pot. Spet sem bil ganjen nad tolikšno ljubeznivostjo ljudi, ki sem jih med potepanjem srečeval.
Minnesota, julij - avgust 2012
Policist mi podari telovnik
Pot sem nadaljeval po moji stari znanki, cesti št. 2, po njej sem se že vozil čez Skalno gorovje v Montani. V Crookstonu sem prišel do internetne povezave in z grozo ugotovil, da me pri neki aplikaciji sprašujejo, če sem jaz mislil spremeniti geslo. Takšna obvestila so včasih običajna, toda v tem primeru sem videl možnost, da mi najditelj lahko ukrade identiteto! Sklenil sem na vsak način najti torbico in sem se usmeril nazaj proti Kanadi. Ker sva območje ob avtocesti z Megan že pregledala, sem jo ubral nazaj na sever po podeželskih cestah skozi zahodno Minnesoto. Kaže, da sem pri vožnji skozi redka in majhna naselja s svojim triciklom vzbujal pozornost in sem kar trikrat prišel v lokalne časopise: Messenger (v kraju Stephen), Enterprise (Hallock) in Northern Light (Baudette).
Izgubljene torbice pa nisem našel. Naj omenim le prigodo s policijo. Vozil sem po manj prometni stranski cesti vzhodno od jezera Bronson. Temačno vreme, kazalo je na dež. Naenkrat se ustavi pred menoj policijski avto. Neki voznik, ki me je malo prej prehitel, je javil policiji, da sem premalo viden in bi moral imeti na kolesu opozorilne in dobro vidne oznake ali varnostni trikotnik. Saj imam zastavice in zadnjo rdečo luč, sem se policistu izgovarjal. Bom pa kupil kaj primernega v prvi kolesarski trgovini, čim pridem do nje, sem mu obljubil. Pustil me je naprej. Toda kasneje me je v prvem naselju spet ustavil policijski avto, pravzaprav je čakal name. Bil je isti policist Curt kot prej, v roki je držal rumen varnostni telovnik in mi ga podaril rekoč, naj z njim pokrijem prtljago, da bom bolje viden.
V mestu Roseau me je čakalo še eno prijetno presenečenje. Pred vstopom v mesto je na prvem križiščem sedel na ležečem kolesu nek kolesar. Ko sem se mu približal in ga pozdravil, mi je rekel, da čaka name. Name? Sem se začudil. Pa mi je pojasnil: od prijatelja sem dobil sporočilo, da v smeri proti mestu vozi težko otovorjen kolesar na triciklu, tako sem se pripeljal sem, da vas vidim. Tudi jaz imam doma kar nekaj triciklov in ležečih dvokoles. Brad me je povabil domov, žena Debra je skuhala okusno večerjo, v treh mesecih potepanja pa sem že četrtič spal v postelji.
Pripoved moram poenostaviti in opis kopice dogodkov izpustiti. Naj povem le to, da sem v kraju Baudette zaradi bližnjice šel naprej po kanadski strani in se vrnil v Minnesoto čez mejni prehod International Falls. Vzhodni del Minnesote je v tem delu že poraščen z gozdovi, ki so zamenjali prerije in brezmejna polja, mimo katerih sem se tedne in tedne doslej vozil. Po dolgem a skoraj neopaznem vzponu, sem prespal pri obeležju znamenite točke na trojnem razvodju. Severno od te točke vode tečejo v Severno ledeno morje, na vzhodni strani se zlivajo k Velikim jezerom in preko njih v Atlantik, po južni strani pa preko veletoka Mississipi dospejo v Mehiški zaliv.
Po tednu dni sem prispel do mesta Duluth, kjer sem imel prvi resnejši defekt. V hudem vetru sem se čez obmejni most na jezeru Superior že znašel v državi Wisconsin.
Wisconsin, avgust 2012
Vojaški muzej
V mestu Superior sem prespal kar v zavetju zidov pod širokim nadstreškom pred vhodom v javno mestno knjižnjico. Običajno sem se vedno ustavljal ob knjižnicah, odkoder je ponavadi dostopen signal wifi za vstop na internet. Vso noč je namreč močno deževalo, pihal je hud veter, jaz pa sem bil na suhem. V mestu je izredno zanimiv vojaški muzej. Proti vzhodu sem se spet znašel na moji stari prijateljici, cesti št. 2. Gozdovi, številne reke. Pred mestom Ashland je na novo zgrajena ogromna gradba turističnega centra z zanimivo arhitekturo. V njem je vse, kar zanima turiste, muzej, več predavalnice za ogled filmov in zgodovine tega območja, razgledni stolp, internet. Kar dolgo sem se notri zadržal.
Prvo noč sem prespal na opuščenem mostu, naslednjo pa v gozdu blizu ceste v indijanskem rezervatu Bad River. Zjutraj se je ob meni ustavil avto. Indijanec, ki tu skrbi za cesto, me je vprašal, če kaj potrebujem.
Ker je država Wisconsin v severnem delu zožena in ima razmeroma malo obale ob jezeru Superior, sem se kmalu znašel v naslednji ameriški državi Michigan.
Michigan, avgust 2012
Friderik Baraga
Ker bo moje trimesečno dovoljenje za bivanje v ZDA kmalu poteklo, sem se moral spet usmeriti proti Kanadi. Najbližji mejni prehod bi bil Sault Ste Marie, kjer se voda iz jezera Superior pretaka v niže ležeči Huron. Najprej sem se držal ceste št. 2, potem pa sem po nasvetu nekega kolesarja izbral manj prometno cesto št. 28. Ob jezeru Wakefield sem se malo odpočil in ko sem nadaljeval pot sem na samotni cesti ugotovil, da sem nekje izgubil pametni telefon. Hitro sem se vrnil šest milj nazaj do počivališča ob jezeru in ga našel v travi! Če bi prišel deset minut kasneje, bi ga povozil avto, ki je prišel tja parkirat.
Celotno območje ob Velikih jezerih je bilo še pred dvestotimi leti indijansko. O tem pričajo številni rezervati. Kmalu sem naletel na krajevni napis, da vstopam v okrožje Baraga. Spomnil sem se na slovenskega rojaka misionarja Friderika Barago, ki je tukaj pred poldrugim stoletjem deloval med Indijanci, nisem pa pričakoval, da bom naletel na toliko obeležij v njegov spomin. Okrožje, občina, ulica, naselje, kamp, vse nosi njegovo ime. V Kentonu mi je domačin priporočil ogled spomenika v zalivu pred mestom Baraga. Naredil sem enodnevni ovinek proti jezeru in si ogledal spominski park, kjer stoji velik, štiri tone težak in na velikih lokih lebdeč bronast Baragov kip.
Do mejnega prehoda proti Kanadi sem doživel marsikaj zanimivega, srečal gostoljubne domačine, dvakrat so me pozno zvečer ustavili policisti, spal pa sem na vseh mogoćih krajih, na mostu, v parku, na verandi, za živo mejo. Tik pred mejo so me je dohiteli deževni dnevi, tako da sem se v dežju podal preko dolgega jeklenega mosta na kanadsko stran.
Ontario, avgust - september 2012
Gosenica in jarek, Niagarski slapovi
Ker v Kanadi lahko ostaneš brez vize šest mesecev, sem se v mestu Sault Ste. Marie kar oddahnil. Do odhoda letala iz Toronta sem imel na voljo še mesec dni in lahko potujem počasneje. Nekaj rezerve pa moraš vseeno imeti zaradi vremena. André, lastnik kolesarskega servisa Velorution, je popotnim kolesarjem zelo naklonjen. Brezplačno ima v ta namen v gozdičku na voljo prostor za kampiranje, čez noč pa ti zaupa geslo, s katerim lahko odpreš vrata sanitarij in kopalnice v trgovini.
Vreme se je kmalu uneslo in pot sem nadaljeval in užival v razgibani pokrajini. Gozdovi, reke, jezera, sončno vreme. Kaj hočeš lepšega! Napisi me sproti obveščajo, da se občasno vozim skozi ozemlje staroselcev. Pa srečanje z Amiši. A ko se zdi, da gre vse kot namazano, vedi, da ne bo dolgo trajalo. Poslušaj, kaj se mi je pripetilo. Pri dopoldanski vožnji skozi lepo pokrajino sem ob robu ceste pred seboj zagledal veliko zeleno gosenico, ki je pričela lezti čez cesto. Da je ne bi povozil kakšen drveči avto, sem jo hotel rešiti gotove smrti. Vstal sem, jo nežno prijel in jo hitro prenesel na drugo stran. Nekaj trenutkov sem jo še opazoval, ko pa sem se hotel vrniti h kolesu, le-tega ni bilo nikjer! Kmalu sem ugotovil, da ima cesta rahel nagib in ker v naglici nisem zategnil ročne zavore, se je tricikel samodejno zapeljal daleč nazaj čez cesto ter se zvrnil v globok in z visoko travo zaraščen jarek. Komaj sem ga našel, kolesa so štrlela v nebo. Ko sem ga po delih zvleke nazaj na cesto, sem imel kaj videti! Odlomljen nosilec pri levem krmilu, levo kolo je stalo postrani in se ni dalo obračati, polomljene zastavice, ogledalo. Mojega potovanja je konec, me je prešinilo. Kaj storiti? Nič. Najprej se usedi in globoko vdihni, sem si rekel. Mimo je pripeljal otovorjen kolesar Alain iz Montreala. Nič mi ni mogel pomagati. Izmenjala sva si naslove, lahko ga pokličem, če bom potreboval pomoč. Ko sem se umiril, sem pričel počasi ugotavljati, kaj se da storiti. Odlomljen del sem za silo nasadil nazaj, kolo pa se je na zviti osi pričelo vrteti, čim sem odstranil levo zavoro. Po triurnem zastoju sem kolo toliko usposobil, da se je dalo z njim peljati! Hura!
V prvem večjem mestu Espanoli sem poiskal kolesarski servis, kjer mi je mladi Rhy za silo popravil, kar se je dalo. Ni pa mogel zravnati zvite osi. S takšnim kolesom sem nadaljeval pot čez otok Manitoulin in naprej do končnega cilja.
Naj omenim še, kako sem spet prišel na naslovno stran časopisa. Med vožnjo po stranskih cestah polotoka Bruce v Ontariu, sem prispel v malo mestece Mildmay. Se spomnite, da sem pred mesecem in pol obljubil policistu v ZDA, da si bom nabavil varnostni trikotnik, da bom bolje viden? Po njem sem spraševal povsod, a ga nikjer niso imeli. Našel pa sem ga tukaj, v stari trgovinici z železnino. Pa sem rekel prijaznima prodajalkama, da ta trikotnik iščem že od Minnesote sem. Iz Minnesote ste se pripeljali? S tem kolesom? Nista mogli verjeti. In sem jima pojasnil, da pravzaprav vozim že od Vancouvra in da sem na poti že peti mesec. To mora slišati naš urednik časopisa Town Crier, sta rekli. Ena je skočila ponj, stari John je prišel s fotoaparatom in tako je nastala mala reportaža. Nisem verjel, da bo to zares kdaj objavljeno, dokler ni čez dva tedna na letališču v Torontu pristopila k meni mlada študentka Aran, ki je čakala na let v Pariz, in me bučno pozdravila. Saj me ne poznate, je rekla, sem iz Mildmaya, videla sem vas na prvi strani našega tednika, je pojasnila.
Tako sem po petih mesecih in sedem tisoč prevoženih kilometrih prispel do konca poti. Majhen zaplet v zvezi s prevozom tricikla smo uspešno razrešili. Še dolg polet v Evropo in spet sem bil doma. Pogled na tehtnico mi pove, da sem shujšal za 17 kilogramov!
Zaključek
Obiskal sem pet kanadskih provinc in sedem ameriških držav. Strah, da je takšno potovanje nevarno, da me bodo kje napadli in oropali, se je razblinil spričo velike prijaznosti in gostoljubnosti ljudi, ki sem jih srečeval. Če potuješ s kolesom, pa še celo sam, se ljudem ne zdiš nevaren in te večinoma sprejmejo z naklonjenostjo, prideš povsod v stik z običajnimi ljudmi, ki jih pri vožnji z avtom nikoli ne bi srečal. Največ zaslug za to, da so bili ljudje prijazni in gostoljubni, pripisujem svoji Rozinanti, takšno ime sem bil namreč dal zvestemu triciklu, ki me je potrpežljivo nosil vso pot.
Če hočeš potovati na podoben način, moraš izpolnjevati vsaj tri pogoje: imeti moraš dosti časa, ne smeš imeti preveč denarja in moraš biti vsaj malo nor, sem med potjo v šali povedal mnogim radovednežem. Predvsem pa je pomembno to, da si ne delaš natančnih načrtov za vnaprej. Enostavno razpneš jadra in se prepustiš vetrovom, naj gre, kamor hoče. Če boste še svoja pričakovanja skrčili na minimum, boste zadovoljni z vsem, kar vam bo prinesel jutrišnji dan.
Poskusite! Korajžno na pot!
Jože Marolt
